BIOGRAFIJA MILENE ZUPANČIČ : Kot bi Luna padla na zemljo

S knjigami je podobno kot z obiski - nekatere so še posebej dolgo pričakovane. Ko pridejo, je kot bi Luna padla na Zemljo. Ena takšnih je tudi biografija ene največjih slovenskih igralk 20. stoletja, Milene Zupančič. Skupaj s priznanim pisateljem Tadejem Golobom sta ustvarila neizmerno dragoceno besedilo, v katerem skozi igralkino življenjsko pripoved (po)doživimo našo polpreteklo zgodovino ter premislimo številne velike sodobne dileme. Tenkočutno, duhovito in premišljeno poročilo o življenju, nad katerim je »Bog ornk roko držal«. Začela sva oktobra 2016 in prvih nekaj mesecev sva se pogovarjala, od mene pa ni padlo še nobeno poglavje. Strinjala sva se, da to, kar počneva, ne sme biti kronološka biografija v smislu - najprej sem se rodila, potem sem šla v osnovno šolo … na akademijo ... in moja prva predstava je bila ta in ta in druga ta in … Od tu naprej pa nekako nisva vedela, kako in kaj. Potem je nekega dne omenila, da gre skoraj vsak dan na pokopališče, pa kako je te občutke, ko stoji ob grobu, ob odprtih grobovih številnih domačih in prijateljev, uporabila tudi v predstavah in jo je bilo tega skoraj sram, in je steklo. Od banalnega k pomembnemu, čeprav potem, ko sem pogovore pretipkal in uredil, največkrat nisem več vedel, kaj je tisto prvo in kaj drugo. Tretje poglavje z naslovom 'Kraljestvo za cigareto' sva tako odprla z njenim jutrom (ki je ponavadi bolj pozno, ker ne hodi prav zgodaj spat) in ugotovila, da ga ne začne, kot je sama domnevala, s cigareto, pač pa: Najprej je kis, razredčen z vodo. Jabolčni kis, ki ga napravim sama. No, zadnja leta mu dodam še tableto za želodec, ta je zdaj nujna. S tem, da se mi je kis že drugo leto zapored pokvaril. Samo en majhen konček ga je ostal. Ta kis je delala že moja mama. Zdaj ga delam sama že dvajset let in ga absolutno nikomur ne dam, niti Maši in Dušanu. Imam ga samo zase. Z njim je veliko dela, in če se fenta, sem res žalostna. Saj bi lahko v 'štacuni' kupila domači kis, naravni kis, kakor piše, ampak to ni to, nikoli ne moreš vedeti, kaj vse je tam 'not'. In ko nama je steklo - kar je moralo biti po kakšnih šestih mesecih, se pravi tam enkrat marca ali aprila lani -, sem začel pri delu uživati. Milena je namreč, ob tem, da je izjemna igralka in izjemna ženska, tudi prav poseben človeški original. Sama bi takim rekla z enim od številnih izrazov, ki sem jih slišal prvič - prava slika brez okvirja. Tadej Golob (1967) sodi med najbolj samosvoje slovenske avtorje, ki s svojimi deli spravlja v zadrego ljubitelje poenostavljenega, črno-belega gledanja na literaturo. Na književni sceni se je prvič pojavil s knjigo Z Everesta (2000), v kateri je popisal smučanje Dava Karničarja z najvišje gore sveta (na vrh katere se je tudi sam povzpel), nadaljeval z biografijami Petra Vilfana (2004), Zorana Predina (2009) in Gorana Dragića (2015), z romanoma za mladino Zlati zob (2011) in Kam je izginila Brina? (2013), romanoma za odrasle Svinjske nogice (nagrada kresnik 2010) in Ali boma ye! (nominacija za kresnika 2014) ter največjo prodajno in bralno uspešnico leta 2017 na Slovenskem, kriminalko Jezero (prav tako nominirano za kresnika). Le nekaj dni pred biografijo Milene Zupančič je izšlo še njegovo delo V svojih čevljih, zgodba o Alenki Bratušek, prvi slovenski predsednici vlade.