NACIONALIZEM IN NASILJE: Pavelić in ustaški terorizem od začetkov fašizma do hladne vojne

V času, ko se po vsej Evropi grozeče prebuja duh že skoraj pozabljenega fašizma, je lani v založbi Srednjeevropske univerze v Budimpešti izšlo delo, ki prinaša celovito zgodbo o nastanku, vzponu in (žal samo začasnem) propadu hrvaškega ustaštva - po sklepni oceni avtorjev ene najbolj krvavih in nasilnih terorističnih organizacij v Evropi dvajsetega stoletja. Italijanska avtorja, zgodovinarja, pisca in scenarista, Pino Adriano in Giorgio Cingolani sta na temelju doslej dostopnih arhivskih virov popisala zgodbo o poglavniku Paveliću in njegovih ustaših od trenutka, ko so pod sponzorstvom Mussolinija in v imenu italijanskih ozemeljskih interesov ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra, pa do njihovega padca v kloako hladne vojne. Avtorja se dotakneta nekaj ključnih vprašanj: v kakšnem mednarodnem okolju je zraslo ustaštvo; kako oziroma s čigavo pomočjo je tista peščica Pavelićevih teroristov sploh lahko prevzela oblast in v besnilu nacionalnega in rasnega čiščenja Hrvaške pustila za seboj na stotisoče nedolžnih žrtev; je bil Ante Pavelić premeten politik, ki je izkoristil Mussolinijeve in Hitlerjeve ekspanzionistične cilje in protiboljševiško politiko Vatikana, ali pa je bil zgolj lutka v njihovih rokah; kako, s čigavo pomočjo in v čigavem interesu so se Pavelić in številni njegovi kolovodje ob koncu druge svetovne vojne izognili zmagoviti Titovi vojski in roki pravice? Italijanska avtorja s svojo pripovedjo zelo nedvoumno govorita o tem, da so ustaško gibanje in tudi vsa druga jugoslovanska skrajno nacionalistična in separatistična gibanja cvetela predvsem zaradi 'soseske pomoči'; ne Italijanom ne Madžarom ni bilo do tega, da bi se na Balkanu v okviru versajske ureditve razvijala močna Jugoslavija. Scenarij njenega razbijanja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja nastajal v koprodukciji Italije, Nemčije in Vatikana, v drugi svetovni vojni ni bil uresničen. Na realizacijo je moral počakati naslednjih pet desetletij. Scenaristi so ostali praktično isti, izvajalci tudi, rezultati pa, ironično, v miru veliko boljši kot nekoč v vojni.