PERONARJI

Peronarji so Lainščkov prvi roman, delo dvaindvajsetletnega avtorja, ki je bilo prvič natisnjeno leta 1982. Zgodba o fantu iz province, ki po neopravljenem sprejemnem izpitu na Likovni akademiji ostane v Ljubljani in se preživlja kot brezdomec, je zanimivo literarno pričevanje o boemskem življenju v prestolnici na začetku osemdesetih. Dogajanje je zaznamovano z druženjem na glavni ljubljanski železniški postaji, ki je bila takrat nočno zbirališče najrazličnejših socialnih skupin. Tu so se križale poti brezdomcev, sezonskih delavcev, študentov, intelektualcev in umetnikov, ki jih avtor imenuje »peronarji«, ali pač ljudje s peronov, njihove usode pa poveže z zanimivo in napeto zgodbo. V romanu je na neki način že čutiti prihajajoči čas ljubljanskih alternativnih gibanj in siceršnjega družbenega vrenja, ki je kasneje privedlo do demokratičnih sprememb. Tudi zato so Lainščkovi Peronarji eden tistih slovenskih romanov, ki so ob pogledu na prelomna osemdeseta zanimivi tudi v zunaj literarnem kontekstu.