About the Book
25. junija 2009 je osem ali devet fantov, oboroženih s palicami, kamenjem in z baklami napadlo cafe Open. Tri so le uspeli spraviti na sodišče, kjer so sicer obžalovali dogodek, so pa vseeno trdili, da so ravnali prav in da so imeli pravico povedati svoje mnenje. Zakaj bi ga vendar lahko samo mi. Šel sem na prvo obravnavo, hotel sem jih videti v obraz. Ko smo se vpisovali na recepciji sodišča, je bilo tam še kup mladih fantov. Potem pa se v dvorani sploh niso pojavili. Ali so se ustrašili fotoreporterjev, morda so prišli le podpret obdolžence ali pa so jim prišli s svojim prihodom zagrozit, da ne bi izdajali drugih. In res, trije niso izdali nobenega drugega. Trdili so, da jih poznajo le bežno, da nimajo pojma, kako se imenujejo in kje živijo. Med zaslišanjem so bili zelo samozavestni, celo rahlo posmehljivi in arogantni. Seveda, saj so bili del zmagovite večine. Ki se strinja, kot je nekdo napisal na forum: A zdaj pa še pedra ne morem na gobec, al kaj? Marca naslednje leto je te fante, ki so se pripravili, se maskirali, naredili načrt, se oborožili in prišli izrazit svoje stališče, sodišče obsodilo na leto in pol zapora. 20. marca je pred sodiščem potekal protestni shod proti tej krivični kazni. Več kot sto v glavnem mladih fantov, v črnini, s kapucami, tudi s črnimi rutami preko ust. Opazoval sem jih. Spominjali so na anarhiste, a so bili prej črnosrajčniki. Mirni, tihi, in nekako grozljivi. Vedeli so. Nekdo je na forum zapisal: Prišel bo dan, ko bodo ti trije mladi dobili spomenik! Seveda so se pritožili in na koncu bili oproščeni, menda so celo dobili odškodnino. Saj so to fantje te države, tega sistema, te zakonodaje, to so vendar otroci sodišča, zakonov, ustave, svetovnega reda - in ti si skrenil s te poti, nikoli ne boš zmagal v tožbi.
