GREŠNIK NA KVADRAT

Ko je Feliks Plohl pred tremi leti objavil svojo prvo knjigo Vsi moji grehi, je z njo požel nemalo bralskega in kritiškega zanimanja ter odobravanja, bila je tudi nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec. Ob sočnih in necenzuriranih opisih ter številnih duhovitih in samoironičnih dovtipih so se zadovoljno muzali zlasti tisti, ki med platnicami iščejo žmohtne zgodbe, tako zelo resnične, da se zdijo že skoraj izmišljene. Seveda pa so se med njimi našli tudi tisti, ki avtorju kljub vsej prostodušnosti niso bili pripravljeni verjeti. Dvom jim je vzbujal, najsi bo upravičeno ali ne, že naslov knjige - pisatelj naj vendar v njej ne bi razkril prav vseh svojih grehov. Da bodo prišli na račun tudi slednji, je tu še več Plohlovih grehov, dogajalni čas, v katerem se zgodbe odvijejo, pa je tokrat še bolj razpotegnjen, saj nekatere pripovedi segajo še v avtorjeva otroška leta, najbolj sveža pa v čas neposredno pred njegovim prestajanjem zaporne kazni na Dobu. Če so se zgodbe iz njegove prve knjige brale kot poglavja romana, ki pa si niso sledila v kronološkem vrstnem redu, temveč so v pravcati tarantinovski maniri krožila okoli jedra, preskakovala v času in se tako postopoma približevala osišču avtorjeve komaj verjetne življenjske usode, je Plohlova druga knjiga povsem enosmerna, a zato nič manj izzivalna in razgibana. Nekateri pravijo, da ima skoraj vsak človek snov za eno knjigo, le redki pa še za kakšno več. Med slednje prav gotovo sodi Feliks Plohl - tokrat Grešnik na kvadrat.