ZAKAJ IMA MOJ HUDIČ KRILA

Tereza Vuk je poznana predvsem po svojih sočnih kolumnah in dveh knjigah, Kolumniatrija in Creepyatrija, tokrat pa se predstavlja z romanom Zakaj ima moj hudič krila. Po pričakovanjih je tudi pričujoče delo na kratko rečeno totalno odpičena knjiga. Sestavljajo jo poglavja, ki preskakujejo v času, veliko se jih dogaja v času epidemije, nekaj pa tudi v avtoričini preteklosti. Gre namreč za močno avtofikcijsko delo, v katerem avtorica brezkompromisno spregovori in razmišlja o odnosih v družini in z okolico, o preprekah in življenjskih preizkušnjah, prelomnicah, stiskah, zlomih in katastrofah. Kot v svojem značilnem slogu pojasnjuje avtorica Tereza Vuk: »Zakaj ima moj hudič krila je knjiga, ki sem jo rabila v življenju. Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.« Omenjeno zgražanje bo zagotovo izzval sočen, trd, živahen pogovorni jezik z obilico kletvic, pa tudi ciničen in pogosto črn humor. Za to ležernostjo in tudi jezo pa je skrite precej bolečine, saj se protagonistka ves čas zaveda svoje drugačnosti in nesprejetosti, ki jo zaznamujeta že celo življenje. Večkrat se vpraša, zakaj je ljudje nimajo radi, kaj je sploh smisel vsega skupaj in zakaj še ni mrtva. Njena zgodba se razteza od otroštva do zapadanja v odvisnost od drog, odvajanja v tujini, vrnitve v življenje ob poskušanju drugačne poti, ki pa se ne izkaže za uspešno. »In spet mi je žalost ponujala roko. Naredila sem požirek in takrat mi je postalo jasno. Da jaz ne bom nikoli nova Tereza.