PO NJIHOVIH BESEDAH

V romanu se (skozi optiko fiktivnega pisatelja) prepletajo tri zgodbe, ki izhajajo iz treh avtobiografskih zapisov: zgodba velikega arheologa (Heinrich Schliemann), zgodba pisca pustolovskih romanov (Karl May) ter v drugo polovico 20. stoletja postavljena zgodba šefa protiobveščevalne službe v »neimenovani deželi«. Osnovni vezni element med pripovedmi je pisateljev razmislek o lažnivosti oziroma resnicoljubnosti avtobiografij. Pripoved o protiobveščevalcu je v prozi, posamezni deli arheologove zgodbe so v verzih (heksameter, elegični distih), zgodbo o Karlu Mayu spremljamo kot gledališko predstavo. Navdih za takšno mešanje žanrov so, vsaj v formalnem smislu, razsvetljenski romani (Diderot, Sterne). Delo se tako v okviru svetovne književnosti vpenja v tradicijo novodobnega romana, katerega začetek večina literarnih zgodovinarjev umešča na prelom 17. in 18. stoletja. Eksperimentalnost razsvetljenskega romana, ki jo je na novo odkril postmodernizem, se v romanu Po njihovih besedah udejanja predvsem kot poigravanje z izraznimi možnostmi avtobiografske pisave. (Avtobiografizem je trenutno, tako v slovenskem kot v svetovnem merilu, ena aktualnejših tematik tako za ustvarjalce kot za raziskovalce leposlovja.) V vsebinskem pogledu je delo odprto navzven, a obenem - z likom pisatelja, pa tudi s prisotnostjo implicitnega bralca - tesno vpeto v slovenski prostor.