DVOLIKI

Dvoliki so zataknjeni v okoliščine, ki jih dojemajo, kot da se dogajajo samo njim. Pogostokrat gre za ljudi v življenjskem obdobju, ko resno razmišljajo, da je nastopil pravi čas, da si uredijo eksistenco. To jim povzroča še dodatno in nezavedno stisko, ki se kaže v različnih oblikah, kot je otročja zagledanost v morebitno partnerko, nevrotično vzgajanje mlajših ljubimcev, iskanje svojega mesta v hierarhiji pivskih prijateljev, razpetost med ugajanjem tako družini kot oblastnemu šefu, in podobno. Na neki način si izmišljujejo strategije načinov preživetja, bodisi s samoprepričevanjem, potapljanjem v preganjavico, ponovnem obisku prostora nekdanje travme, predvsem pa z nezavednim prelaganjem odgovornosti za lastna dejanja in občutke na druge. Dvoliki se ne zavedajo, da se je treba za dosego odraslosti in notranje pomirjenosti včasih čemu tudi odreči, sprejeti napake in nepopolnosti drugega, predvsem pa priznati lastne. Zgodbe na strukturno spreten in slogovno iskriv način podajajo zapletena psihološka stanja, umeščena v zgolj en trenutek iz vsakdana, iz katerega pa lahko vseeno, predvsem zaradi pomenljivih detajlov, dobimo celostno sliko o življenjih protagonistk in protagonistov vse do njihovih otroških let. Jedrt Maležič je do svojih literarnih junakov nepopustljiva. Ne odpušča jim, ne boža jih v smeri dlake, ne sočustvuje. Znajti se morajo sami, kajti le tako bodo enkrat tudi dozoreli. Brez bergel, brez pocukranega pomilovanja.