VELIKIH PET IN NASTANEK KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV

V knjigi je prvič na enem mestu in na podlagi primarnih virov predstavljena politika petih zmagovitih velesil do nastanka jugoslovanske države. Študije temeljijo na arhivskem gradivu iz Pariza, Londona, Washingtona, Rima, Tokia, Beograda, Ljubljane in Maribora. Večina arhivskega gradiva je bila doslej v historiografiji še neznana, zato knjiga ne pomeni samo obogatitve slovenske in jugoslovanske diplomatske zgodovine, ampak bo v marsičem dopolnila dosedanje poznavanje politike velesil do Balkana v času nastajanja versajskega sistema. Za generacijo ustvarjalcev jugoslovanske države je bila Avstro-Ogrska, iz katere so izšli, Slovencem tuja država. Kot je leta 1922 zapisal duhovnik, politik in pisatelj Fran Saleški Finžgar naj bi bili Slovenci dobili svojo šele z nastankom Kraljevine SHS: »Danes imamo svojo državo, prišla je kri h krvi, veja k drevesu, kamor spada. Ne pozabimo, da smo bili za svetovno diplomacijo mi šele tedaj rojeni, ko se je zapisalo prvič: SHS. Regeste zunanjega ministrstva na Dunaju svedočijo, da se ime Slovenec ni niti enkrat imenovalo v diplomatičnem svetu. Nas za ta svet ni bilo.« Paradoksalno so se po enem od pričevanj nad trodelnim imenom nove države navduševali tudi nekateri nekoč najbolj antisrbsko usmerjeni hrvaški politiki. Bolj kot romantično zveneča »Jugoslavija« jih je zanimalo dejstvo, da je »hrvaško ime tedaj vstopilo v diplomatsko terminologijo«. Tudi če pustimo ob strani nesporazum, ko so pisci Versajske pogodbe v zadnji verziji ob zapisu imena nove države »Slovenijo« (Slovénie) pomotoma zamenjali za Slavonijo (Slavonie), se lahko strinjamo z ugotovitvijo, da je bil eden glavnih ciljev jugoslovanske delegacije - mednarodno priznanje - izpolnjen. Zaradi nasprotovanja Italije, ki je spretno iskala razne načine, kako že ob njenem rojstvu čimbolj ohromiti delovanje nove države, so se namreč prav glede statusa delegacije, ki je v Parizu sprva delovala v imenu »Kraljevine Srbije«, med velesilami močno kresala mnenja. Dokler ni vse skupaj presekal kdo drug kot Wilson. Manj uspešen je bil ameriški predsednik pri podpiranju jugoslovanskih zahtev glede meja bodoče države, kar so na svoji koži najbolj izkusili prav Slovenci.