ŠUMIJO BESEDE DOMAČE

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja. Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost. Pripovedovalec druge zgodbe strastno mrcvari besede in jih zlaga v nesmiselne skupine, naslednji pa z njimi oblaga prvotno sporočilo, da bi ga hkrati zakril pred množico in jasno razprl pred osebo svojega poželenja. Publicistu iz četrte zgodbe uspeva iz kakršnihkoli že besed sestaviti ljudi in dogodke, ki imajo videz prepričljive resničnosti, šegavi dedek pa z lahkotno igrivostjo iz mnoštva besed lušči osupljajoče skrivnostna sporočila. Včasih pa besede zavladajo nastopajočim in jih kot marionete vodijo po prizorišču zgodb ... Sedem zgodb in še več pripovedovalcev. Pisana tržnica besed, tega osnovnega gradnika medčloveških odnosov, ki svoje spremljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih razpletajo v neuresničena pričakovanja in naslednjič v vedra upanja.