ZRELE REČI

V svojem zadnjem romanu Zrele reči Lojze Kovačič zaključuje lastne boje z življenjem, literarnim in poklicnim ustvarjanjem in nevarnimi ljubezenskimi in družinskimi razmerji ter poravnava račune s Slovenci in slovenstvom. Če sta bila glavna prostora otroštva in odraščanja (Otroške stvari, Prišleki) predvsem Basel in odročna dolenjska Cegelnica, se tkivo tega romana razrašča v Ljubljani in njenih predmestjih ter bližnji okolici. V svojem okolju vse bolj zožene eksistence v šestem nadstropju vertikalne vasi in v življenjskem razponu od ljubljanskega osnovnošolskega obdobja do zrelosti se pne lok pisateljevega zrenja. V mavričnem magmatskem pisanju se je osul drobir podrobnosti in ostale so le glavne postaje življenja in ustvarjanja, veliki hribi črnega premoga, na katerih sedi starec, pol še na strani življenja, pol pa že na drugi strani življenja, med mrtvimi. V svojem zrelem »vsebehodu« Kovačič tokrat bolj zgoščeno, vznemirljivo, sočno, iskrivo in živo, a brez starčevskega tarnanja, popisuje svoje poglavitne življenjske postaje, spoznanja in uvide vase, v svoje pisanje in tudi v univerzalni človeški ter slovenski kulturni in naravni okvir. Prvoosebna izpostavljenost v resnici še močneje poudarja splošno relevantnost fresk, ki so podobe dejanske polstoletne »resničnosti« našega časa.