MOLNIK PRI LJUBLJANI V ŽELEZNI DOBI

Arheološko najdišče na hribu Molnik v zaledju Ljubljane je že dolgo znano. Sistematične raziskave so potekale v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, vodil pa jih je arheolog Ivan Puš, nekdanji sodelavec Mestnega muzeja v Ljubljani. Na samem vrhu hriba so ohranjeni nasipi in naselbinske terase, v bližnji okolici so bili na petih mestih odkriti plani in gomilni pokopi iz starejše železne dobe ter nekaj najdb iz poznejšega časa. Monografija predstavlja rezultate terenskih raziskav in analiz najdišča, ki je bilo v starejši železni dobi mejna postojanka dolenjske halštatske skupnosti. Opremljena je s številnimi kartografskimi prikazi, načrti, preglednicami in dokumentarnimi fotografskimi posnetki, celoten fond najdb pa je predstavljen v risbah na tablah. Kulturno-historično ovrednotenje molniških najdb bogati razumevanje dogajanj v obdobju med 8. in 4. st. pr.n.št. na prostoru današnje Slovenije. V tretjem delu knjige je dopolnjeno z rezultati antropoloških, arheoozooloških, arheobotaničnih in radiokarbonskih analiz ter spektrografske analize materiala izbranih predmetov, ki dajejo celovitosti obravnave dodatno težo. V knjigi so najprej podani geografski okvir in poselitvena slika vzhodnega dela Ljubljanske kotline v železni dobi ter opis arheoloških raziskovanj na Molniku. V nadaljevanju so po posameznih sklopih predstavljena odkritja arheoloških ostalin - naselbinske strukture, grobišča, gomile, grobovi, kostni ostanki in grobni pridatki ter raztresene najdbe. V drugem delu sledijo analize načina pokopavanja (plani grobovi/pokopi v gomile; žgani/skeletni grobovi), oblik in konstrukcij grobnih jam ter grobnih pridatkov, kot so deli noše, orožje in lončenina; te prvine so ovrednotene s tipo-kronološkega in kulturnega vidika. Interpretirano je stratigrafsko sosledje pokopov in opredeljen časovni razpon grobišč. Izpostavljen je tudi problem značaja posamičnih najdb, ki bi lahko bile ostanki uničenih grobov ali posebnih kultno-daritvenih obredij. Posebna pozornost je namenjena kulturni pripadnosti in družbeni strukturi železnodobnih prebivalcev Molnika ter primerjavam z arheološkimi ostalinami v Ljubljani in najdišči dolenjske halštatske skupnosti, zlasti s pomembnim središčem na bližnji Magdalenski gori pri Šmarju-Sap. Ta razmerja so prepoznavna tako na podlagi grobnih inventarjev kot pogrebnih običajev. Prav v slednjem primeru ima Molnik svojevrstno mesto, saj se v načinu pokopa in grobnih ritualih odražajo povezave tako s prebivalci Ljubljanske kotline (sežiganje umrlih, pokopavanje v plane grobove brez pridajanja orožja), kakor tudi pripadnost mogočni železnodobni skupnosti porečja Krke, za katero so značilni skeletni pokopi v lesenih krstah v okviru družinsko-rodovnih gomil ter prilaganje orožja v grobove moških.