NADALJEVANJE PRIHODNJIČ: poem z brstiči eseja in aromo romana

Najnovejši roman Jožeta Snoja Nadaljevanje prihodnjič prinaša tri zgodbe, katerih skupni imenovalec je pripovedovalec. To je avtor sam, pisec v odhajanju, ki je stopil v drugo polovico svojih osemdesetih in zapira pisateljsko delavnico. Te tri zgodbe so mu še ostale, da jih pove v literarni obliki. Prvo pozna iz svoje mladosti v medvojni Ljubljani, drugi dve iz ustnega izročila v Savinjski dolini, kjer si je pred desetletji v stari kmečki hiši uredil počitniško domovanje. Drugi dve zgodbi povezuje to, da se vrtita okrog umora. Vendar se avtor ne trudi stopati v notranjost ljudi, o katerih je slišal pripovedovati. Odpoveduje se temu, da bi dogodke, ki so mu prišli na uho, motiviral z notranjimi vzgibi njihovih akterjev. V njegovi starostni utrujenosti je modrost: to v resnici ni mogoče. V romanih, v katerih so ljudje prikazani z razumljivimi značaji in pojasnjenimi motivacijami, je očiten osmišljevalski napor, ki je po drugi strani izdaja življenja, kakršno je. Avtor namesto tega, da bi osmišljal (in uveljavljal svojo domnevno vednost), podaja pripovedovanje iz življenja, kot ga je slišal, v govoricah, v katerih ga je slišal (mojstrsko v vseh treh zgodbah, na primer v dolenjščini ali savinjščini). Namesto tega, da bi iz mnenj in domnev, ki jih sipa to pripovedovanje, z imaginarno introspekcijo v osebe oblikoval zgodbo smisla, se ves čas spušča drugam: v ekskurze o človeškem zlu in Bogu Šaljivcu, ki to zlo dopušča in se morda celo igra z ljudmi, o Bogu Stvarniku oziroma stvarstvu kot Zgodbi zgodb in piscu oziroma njegovih zgodbah, v katere lovi Zgodbo, itn. V naslovu romana je ironija. Ta ironija je duhovita in na smrt resna. Vse tri zgodbe so nadaljevanje glede na opus, ki ga ima avtor za sabo. Prihodnjič pa je potopljen v negotovost, ali še sledi kako nadaljevanje. Te ironije avtor nima pod nadzorom. Ta ironija navsezadnje ni avtorjeva.