PRABABICA SANSKRTA: o vsenavzočnosti slovenskih besed in korenov v času in prostoru

Slovensko besedišče je toliko istovetno z venetskim, etruščanskim in starim frigijskim, da lahko pravzaprav govorimo o različnih narečjih enega samega jezika, ki sta mu bila sorodna tudi partski in feničanski jezik. Naši neposredni daljni predniki iz bronaste dobe Karci in Pelazgi in tudi na Kreti za časa minojske civilizacije so prav tako vsi govorili različna narečja tega istega jezika, nesporno pa so dokazane tudi velike sorodnosti med slovenščino in sanskrtom in drugimi indijskimi jeziki (tamilski …), kar še dodatno izpričuje starodavnost slovenščine. Pred nastopom grško-rimske civilizacije je ves znani antični svet govoril en in isti jezik, namreč praslovenščino (jezik Starih Slovenov) oziroma njena narečja. O tem priča tudi navzočnost slovenskih besed in korenov v sodobnih živih jezikih, kot dokazuje ta knjiga Prababica sanskrta, ki je neposredno nadaljevanje knjige Praslovenščine, v kateri je avtor z razčlembo njenega besedišča dokazal, da je slovenščina naravni jezik, ki se je rodil in razvijal vštric s civilizacijo, in izvira naravnost iz pračlovekovega prajezika. V njenem nadaljevanju pa avtor odkriva osupljivo obsežno navzočnost neštetih slovenskih besed in korenov v antičnih in sodobnih živih jezikih, kar res ne more biti naključje, saj je statistično to sicer prav nemogoče, zato pa dokazuje in dodatno podkrepi avtorjeva odkritja iz prve knjige.